sreda, 30. julij 2014

Hribovske


Koča na Grohatu
Vir.
Letošnje poletje je na blogih bolj hribovsko kot morsko, polno razgledov na dolino in skal, občasno se na poti znajde tudi kakšna zaplata snega, namesto sonca pa planince presenetijo dežne kaplje. Jošt Gantar tako zaradi dežja ni prispel na Raduho, je pa kljub temu pod njo posnel nekaj čudovitih fotografij, več sreče z vremenom pa je imel, ko se je iz Logarske doline povzpel na Krofličko in Strelovec ter ko je obiskal Ledine in Ledinski vrh. 

Ledenik pod Skuto
Vir.
Vir.
Vir.

Sashita je to poletje stala na vrhu Ablance in Malega Draškega vrha, Mojca z bloga Akvarij nam je predstavila Alpe Adria trail, pot, ki vodi od Milj pri Trstu vse do Velikega Kleka oziroma Grossglocknerja, in Poldnik, vrh, ki ga morda poznate pod kakšnim drugim imenom, še bolj verjetno pa je, da ste zanj slišali prvič.
IMG_5886.jpg
Vir.
IMG_6069.jpg
Vir.
Kar nekaj planinskih in plezalnih izletov pa si lahko pogledate tudi na blogu Zluftan.si.

četrtek, 24. julij 2014

Aktivni državljani in predvolilne obljube

Vir.
Danes se je v našem nabiralniku znašel letak, ki obljublja dolgoročni razvoj in bolj kakovostno življenje v našem mestu. Poziva ljudi k temu, da sami prevzamejo odgovornost za spremembe, da pošljejo svoje ideje in predloge, z drugimi besedami: da postanejo aktivni državljani oz. meščani. Bere se lepo in spodbudno, obetavno in navdihujoče, a hkrati približno enako prazno kot program zmagovalne stranke na letošnjih volitvah oz. leporečja njenega predsednika Mira Cerarja. Ne obljublja ničesar konkretnega, zgolj možnost sodelovanja pri gibanju, ki bo spremenilo življenja vseh na bolje, pa čeprav si slednje lahko prav vsak predstavlja drugače. 

Človeku, ki dobi letak v roke, hitro postane jasno, da želja gibanja, ki je letak poslalo, niso samo spremembe življenja drugih ljudi, ampak želi svoj kos pogače tudi na prihajajočih lokalnih volitvah. Na letaku je tudi fotografija pobudnika gibanja, njegov življenjepis, njegove izkušnje, prednosti, njegovo dopolnjevanje z ženo, ki ga podpira, in tako dalje. Prav vsakdo ob tem hitro pomisli, da bere predstavitev kandidata za župana. "Aha," si misli bralec, "gibanje si nabira podpornike, zbira ideje, tik pred volitvami pa se bo preoblikovalo v politično stranko, ker je recept tik-pred-zdajci očitno trenutno najboljša formula za instant uspeh." Problem nastane, ko človek obišče spletno stran gibanja in ugotovi, da to ni le gibanje, ampak že tudi politična stranka, ki je ustanovljena komaj kak teden, zato ljudem še ni znana, njen pobudnik pa bo oktobra kandidiral za župana. Ker na letaku niti z besedico ni omenjeno, da je gibanje pravzaprav politična stranka, je njegova vsebina sporna in zavajajoča. 

Le kdo si ne želi sprememb, a kaj, ko jih zlajnane puhlice ne bodo prinesle, pa če so še tako polne mogočnih besed, kot so odgovornost, zaupanje, kakovostno življenje, dolgoročni razvoj in tako dalje. V programih političnih strank se najde tudi skrb za zdravje, skrb za javno dobro, za socialne in druge pravice, skrb za kmetijstvo in vedno bolj popularni besedi ekologija in samooskrba. Žal pa papir prenese vse in puhlice so le jalovo seme, iz katerega požene bolj malo žita, ki ga lahko vidite tudi na fotografiji Mami Sandre. O tem, da so predvolilne obljube moka, iz katere marsikdaj ni kruha, pa se je razpisala tudi Vale s kmetije in bloga Naš raj: na odhajajočo premierko in ministra za kmetijstvo je naslovila pismo, ki odpira probleme nove zakonodaje o dopolnilnih dejavnostih na kmetiji. Tako na Đuboxu razumemo aktivno državljanstvo, ki mora opozarjati na velik razkorak med predvolilnimi obljubami in po volitvah sprejetimi ukrepi, odločitvami in zakoni. Če nekdo obljublja spodbujanje kmetijstva, nato pa želi sprejeti (ali celo sprejme) zakonodajo, ki slednjega predvsem omejuje in mu s togimi ukrepi onemogoča razvoj, potem to seveda ni v redu, nikakor pa tudi ni v redu, če se ob to nihče ne obregne in če se nam takšno stanje z več snedenimi kot izpolnjenimi predvolilnimi obljubami zdi normalno. Ker ni.

torek, 22. julij 2014

Povabilo na večerjo ali kosilo


Picture
Vir.
Še čisto malo časa imate, da se pofočkate na blogu Kruh in vino, ki praznuje 8. rojstni dan: do polnoči lahko tam pustite komentar, ki bo morda postal dobitna srečka za večerjo pri avtorju bloga. Vlogo gosta na večerji lahko zamenjate tudi z gostiteljsko vlogo in k sebi domov povabite ekipo, ki ustvarja knjigo o kuhi po slovenskih domovih, o tem, kakšne navade imamo Slovenci pri kuhi, ali uporabljamo vegeto, ekonom lonce in mikrovalovno pečico ali pa delamo suši in presne torte: pustimo se presenetiti, več pa na blogu Zgodbe na krožniku.

ponedeljek, 21. julij 2014

Rutina in blogi

Vir.
Pisci Retrospektive so že na dopustu in stran od rutine, o kateri so pred odhodom posneli zanimiv filmček, ki prikaže, kako je videti vsakdan večine od nas: precej dolgočasno, nič posebnega, predvsem pa od jutra do večera precej natrpan z vsem, kar se mora, od vstajanja do spanja, zato za blog marsikdaj zmanjka energije in časa. Naj vas filmček spodbudi, da kdaj v svoji rutini najdete kak košček časa še za kaj drugega, predvsem za vaš blog. 

Vir.
O blogih je treba dodati še nekaj besed: na Jinovem svetu (in že prej na Twitterju) smo namreč zasledili, da Peter Filec ustvarja seznam vseh slovenskih blogerjev, ki ga bo objavil na svojem blogu. Super: take ideje so vedno dobrodošle in z zanimanjem bomo spremljali, kaj bo nastalo, lepo bi bilo le, če bi avtor kot enega od virov svoje ideje poleg raziskave blogerjev v Sloveniji,1 ki se v zadnjem času  navdušeno deli po tviterjih, navedel še Đubox. 

Da avtor zanj ni vedel, ni mogoče, saj se je prav v času (12. junija), ko je objavil svojo idejo, prijavil na našo čakalno listo, da je naša lista slovenskih blogov nekaj podobnega kot njegov seznam pa je tudi lahko jasno prav vsakomur. 

Čisto fino se nam zdi, če Đubox komu predstavlja navdih, ker to pomeni le, da je naša ideja dobra, o dejstvih, ki smo jih napisali zgoraj pa naj (medtem ko se mi grizemo v jezik) sodijo bralci.
_________________

[1] V predstavitvi rezultatov raziskave so na fotografijah osebe, ki naj bi predstavljale blogerje, videti grozljivo zdolgočasne in naveličane vsega, kaj šele, da bi v prostem času pisale blog. Minus za raziskavo.

torek, 15. julij 2014

Sladkanje

Vir.

Za zahtevne sladokusce je NaredilaAna spekla makrone: poleg tistih klasičnih iz mandljev je pripravila še prav posebne orehove makrone z limonino kremo, oboji pa so brez glutena tako kot kokosove kocke, ki jih je spekla Špela z bloga Retrospektiva.

Vir.

Vir.
Ljubitelji borovnic boste navdušeni nad čokoladno torto z borovnicami, za katero je DB z bloga Moj svet kuhanja in priprave sladic namesto običajne bele moke uporabil kombinacijo pirine moke, mletih lešnikov in kakava, ter nad osvežilno borovničevo torto, ki jo je Vanja z bloga Ena leva, ena desna spekla kar iz ržene moke.

Vir.
Za piko na i tegale sladkega zapisa pa še limonina torta z marcipanom, ki jo lahko občudujete na blogu Tolsta nutrija.

Vir.
 Đubox vam želi sladko poletje!

petek, 11. julij 2014

Zapisali so (o volitvah)


Vir.

Čeprav se je letošnja predvolilna državnozborska kampanja komajda zares začela, si upam trditi, da smo že videli največji nateg, ki ga bomo deležni v njej. In ta za čuda ni potekal na ustaljeni relaciji leporečni politik – lahkoverno volilno telo, temveč marketinški guru – obupana politična stranka. Ne morem si predstavljati, kako je dotični oglaševalec uspel obdržati resen ksiht, ko je Državljanski listi razlagal, da je ključ do src volivcev popasto repasta poskočnica, še manj, kaj se je dogajalo v glavah odločilnih oseb v stranki, da se jim je ta strategija zazdela genialna poteza. (Pižama o predvolilni pesmi Skupaj za njo, ki jo je posnela Državljanska lista)

Trenutna vlada si je za cilj zadala preprečitev prihoda trojke, zato je to za Alenko Bratušek tudi ultimativni dosežek. Sam bi si želel še kaj več od minimalnega rezultata, ki je bil za volivca umeven sam po sebi in bi ga brez dvoma dosegla tudi Janševa vlada, čeprav mogoče z za ljudstvo bolj bolečimi kratkotrajnimi posledicami –a boljšimi obeti na dolgi rok. (Nergač o vladnih lažeh za zadovoljstvo plebsa)

Miro Cerar je v tem predvolilnem času zelo previden, saj nagovarja, ali pa se vsaj trudi nagovoriti karseda najširši krog volilcev, ne samo levega, temveč tudi desnega, saj glasove pobira tudi opozicijski SDS. A ravno ta zlata sredina, ki se tako trudi odmakniti od radikalnih stališč, je postala novi ekstremizem. Pri Cerarju se to dobro kaže pri vprašanju padlega družinskega zakonika in posvojitvah otrok v istostolnih skupnostih, kjer govori o konsenzu, besedi, ki je v napredni družbi prej nevarna kot dobrodošla. Če bi se v zgodovini borbe za človekove pravice zanašali na družbeni konsenz oziroma na to, da bodo sprejete, ko bo večina pripravljena podpreti pravice manjšine, do teh pravic nikoli ne bi prišli. In družbenega konsenza niso čakali ne temnopolti v ZDA, ne ženske po svetu, ko so zahtevali enakopravnost in volilno pravico. Argument (pre)moči tu enostavno ne vzdrži. (Izak Košir na Metini listi o čakanju na Godota)

(fotomontaža: Izak Košir/založba DZS)
Vir.
Zaradi političnega deljenja ministrskih mest resorjev tako ne zasedejo najboljši kandidati, temveč kandidati z ustrezno strankarsko pripadnostjo. Najbolj očiten primer tega je pri nas skoraj samoumevna praksa imenovanja strankarskih prvakov na ministrska mesta. To je privedlo do ekstremov tipa Karl Erjavec, ki je do danes opravljal funkcije ministra za obrambo, za okolje, za zunanje zadeve, ob tem pa je bil še državni sekretar na ministrstvu za pravosodje. Težko je verjeti, da ima lahko ena oseba tako širok nabor znanj in kompetenc, zaradi katerih je primerna za vodenje tako različnih resorjev. (Anže Voh Boštic, Jure Čuhalev, Marko Jerina na Pod črto o imenovanju ministrov)


»Preventivne in skupnostne oblike dejavnosti in bivanja v domačem okolju, - spet ne izvemo ničesar, gre za nedokončane stavke, napisane v ihti in hitro. Zdaj pa se za trenutek zamislimo: preventivne dejavnosti bivanja v domačem okolju. Kaj je to? V resnici gre za spretnost, ki jo dobro poznajo izurjeni pisci predlogov za različne denarne razpise – uporabiti moraš pravilne fraze, ki so v zeitgeist momentu popularne. Preventiva in skupnostno že nekaj čas kotirata visoko, trajnostno pa seveda tudi. Mogoče so slednjo frazo pri SMC uporabili na kakšnem drugem delu programa, ki ga pač nisem bral.« (Matic Munc o praznih frazah v programu Stranke Mira Cerarja)

Stranke so različno kompetentne. Nekatere dobro poznajo posebnost in posebne težave VŠ ter so zmožne razviti profilirana stališča, druge ga poznajo v grobem, nekatere pa o tem področju ne vedo dosti, zato so na konkretna vprašanja odgovorile klišejsko (npr. Pirati, DL, tudi PS). (Stališča strank do znanosti in visokega šolstva z bloga Kvadrakadabra)
Vir.

Naj brcnem še enkrat mrtvega konja ustavnosti predčasnih volitev: ostajam pri svojem, nikjer v pobudi o oceni ustavnosti, še manj pa v Ustavi, ne najdem resnih argumentov za smelo trditev, da so volitve 13. julija neustavne. Nasprotno, pobudo jemljem kot cenen političen manever stranke Solidarnost, ki bo pospešil njen zaton. Ta stranka si je najprej prilastila proteste, po dubioznih potezah, kot je prižiganje svečk pred Mercatorjem in pravljicah o nacionalnem interesu, pa je na evropskih volitvah upravičeno pogorela, saj so jih prehiteli celo šaljivci iz Sanjske službe in etablirana Piratska stranka z enim samim kandidatom. Bravo, Solidarnost, bravo! (Luka Valas na Metini listi o stranki Solidarnost)

»Težko bi trdil, da je Mercatorjeva zgodba šolski primer nesposobnosti gospodarske in politične elite, prej bi rekel, da gre za šolski primer neuspele lopovščine po eni in umetnega ustvarjanja delovnih mest po drugi strani. Mercatorjeva kratkotrajna zgodba o uspehu je bila rezultat politike, tiste, ki je nastavila tudi Zorana Jankovića. Tega mediji kljub zabavnemu posnetku niso obešali na veliki zvon.« (Nergač o Mercatorju, politiki in zabavnem posnetku)

Ljudje očitno spet hočejo nov obraz, ki pa je dovolj prepoznaven, ki se jim zdi dovolj strokovnjak in je še umirjen povrhu in Miro Cerar je na tričetrt prazna posoda, v katero lahko vsak nalije vse, kar si želi. (O visoki podpori Stranki Mira Cerarja na blogu Jinov svet)

Dnevnik volivca 040
Vir.

Ker sta skupaj s Šoltesom doslej ponujala točno in samo sebe, svoj obraz in nič več, s tem zahtevata ravno prazno, apriorno naklonjenost. Vendar prazna gesta »Zaupajte meni«, ki jo implicitno predstavlja vsak politik, zanika sleherno deliberacijo. Pričakoval bi, da kaj takšnega politik stori, ko predstavi svoje ljudi in svoj program. Da prosi utemeljeno. Ne, to se ni zgodilo. (Boris Vezjak v prispevku Verjeti Šoltesu, zaupati Cerraju? na blogu In media res) 

»Javnomnenjske raziskave. Kdo jih najbolj potrebuje, vemo. A kakšen je profil tipičnega anketiranca? Kdo so tisti volivci, ki si pravzaprav vzamejo čas in odgovarjajo na zastavljena vprašanja? Vaše mnenje šteje, pravijo. Pa je to mnenje tudi kredibilno in ali bi nas sploh morali zanimati tisti že prirojeno odločeni, ki slepo sledijo velikim vodjem do konca - tudi za zapahe, če je potrebno? Četudi je kriv - kar pa, seveda, nikoli ni, saj je "pošten", "zaslužen" in "edini, ki lahko reši Slovenijo".
Osebno ne poznam nikogar, ki bi si sredi belega dne, ko mu zazvoni telefon, vzel čas, da se posveti javnomnenjski anketi. Tega trenutka še nisem doživel. Večinoma se jih odslovi še preden pridejo do "delamo anketo o ... ", saj jih izda že ton glasu, umetna prijaznost in pretirana formalnost: "Pozdravljeni! Sem dobila gospoda Koširja? Ime mi je Vera, kličem iz podjetja tega-in-tega. Izvajamo pa kratko ... " ... Aha, anketa - hvala lepa, ne bi.«
(Izak Košir na Metini listi o javnomnenjskih raziskavah) 

A kdaj dobite občutek, da so predvolilni boji, soočenja in debate ena velika skleda ovenele solate? (Razbiti miti o volitvah na Nara's blogu) 
 

Graf abstinent
Vir.

V galeriji herojev volilne abstinence se je znašlo trinajst likov: ravnodušnež, antipolitični fatalist, naravni fatalist, razočarani fatalist, solipsist, nevednež, neselektivni izbirčnež, selektivni izbirčnež, revolucionarni lepodušnik, vstajniški lepodušnik, enoglasnež, vernik v zarote in resigniranec. Spodaj je njihov kratek profil. (Vodič po slovenskem volilnem abstinentu Borisa Vezjaka z bloga In medias res)

+


petek, 4. julij 2014

Zapisali so (junij 2014)

Vir.


Nova rubrika: na začetku vsakega meseca se bomo ozrli nazaj in naredili pregled tistega, kar je bilo v preteklem mesecu zapisano na blogih z Đuboxove liste. 

Uživajte v branju!
Vir.

»Moje življenje ni Pinterest popolno in nočem v svet pošiljati sporočila, da je popolno. Čemu bi to koristilo? Vsa socialna omrežja, ki so se v družbi prijela, spodbujajo ravno to: lažno popolnost. Kako to vpliva na ljudi? Predvsem negativno. Vsi ti drobci, ki so objavljeni na socialnih omrežjih, ne predstavljajo niti polovice realnega življenja.«  (Neja z bloga You can have your cake too v receptu za korenčkovo torto)


»Vrstniki vzgajajo vrstnike. To neprestano pozabljamo, kakšno moč ima referenčna skupina. Moji ljudje. Moji bodoči prijatelji, partnerji, sodelavci, sošolci … moja generacija. In že iz tega razloga, ko šola na eno mesto spravi toliko vzgojiteljev iste generacije se ukvarja z vzgojo. Učijo se preko poskusov in napak, besednega učenja in tudi učenja z zgledom. In tukaj se lahko zgodi vihar dušebrižnih odraslih, ker so baje mnogi vrstniki drugim vrstnikom v slab zgled. Aha, v veliko slabšega kot smo mi, odrasli, kajne?« (Matic Munc o vzgoji)

Vir.

»Javnomnenjske raziskave. Kdo jih najbolj potrebuje, vemo. A kakšen je profil tipičnega anketiranca? Kdo so tisti volivci, ki si pravzaprav vzamejo čas in odgovarjajo na zastavljena vprašanja? Vaše mnenje šteje, pravijo. Pa je to mnenje tudi kredibilno in ali bi nas sploh morali zanimati tisti že prirojeno odločeni, ki slepo sledijo velikim vodjem do konca - tudi za zapahe, če je potrebno? Četudi je kriv - kar pa, seveda, nikoli ni, saj je "pošten", "zaslužen" in "edini, ki lahko reši Slovenijo".
Osebno ne poznam nikogar, ki bi si sredi belega dne, ko mu zazvoni telefon, vzel čas, da se posveti javnomnenjski anketi. Tega trenutka še nisem doživel. Večinoma se jih odslovi še preden pridejo do "delamo anketo o ... ", saj jih izda že ton glasu, umetna prijaznost in pretirana formalnost: "Pozdravljeni! Sem dobila gospoda Koširja? Ime mi je Vera, kličem iz podjetja tega-in-tega. Izvajamo pa kratko ... " ... Aha, anketa - hvala lepa, ne bi.« (Izak Košir na Metini listi o javnomnenjskih raziskavah)
(foto: Karl-Heinz Stargardt  via Pixabay)
Vir.

»Mesečno zaslužim približno 800 evrov, ko odštejem vse stroške z najemom, davkarijo, elektriko, urbano, internetom in mobilno telefonijo, mi ostane približno 170 evrov za hrano, tobak in druge zadeve na mesec. In tako je nastala kolumna za reveže. To je slika zaposlenega reveža v Sloveniji. Slavnega srednjega razreda, ki bo živel vse ostale, na katerem sloni naša družba. Imamo pa bivališče, streho nad glavo. Včasih je to celo edina razlika med revežem in klošarjem.« (Matic Munc o zaposlenih slovenskih revežih)

Vsi klosarji
Vir.

»Od ljudi, ki se hvalijo z obvladovanjem dela z računalnikom, med drugim pričakujem, da ločijo med kopijo in skrito kopijo elektronskega sporočila. Osnove seveda pričakujem tudi od zadolženih za stike z javnostmi, a sem neredko razočaran. Ne samo, da so mnogi neodzivni, neažurni, nekomunikativni in nepismeni, ampak jim težave povzroča celo pošiljanje elektronske pošte. Tako poleg piar sporočila dobim še celotno adremo pošiljatelja, vključno z njegovimi družinskimi člani in pivskimi prijatelji.« (Nergač o obvladovanju dela na računalniku)
Vir.

»Ker je Julijan hranjen po gastrostomi s posebno ketogeno dieto, ki zahteva specifičen urnik hranjenja, natančno pripravo vnaprej in je nikakor ni mogoče naročiti v restavraciji, hrane zanj nikoli ne naročamo. Na zunaj verjetno izgledamo kot največji sebičneži, ko se sami mastimo s polnimi krožniki hrane pred sabo, naš mali junak pa tiho in mirno sedi v svojem vozičku. Takrat bi rada na ves glas povedala vsej restavraciji, da bi našemu fantu z velikim veseljem dala stran tri četrtine svojega obeda, če bi le lahko. Ne gre za to, da mu ne želim privoščiti, ne smem mu.« (Prav posebna mama Urška o tem, kako okolica vidi otroka s posebnimi potrebami)

Vir.


»Včeraj sem ob doživljanju drobnarij že videla, kako se iz njih spletajo zgodbe, ki jih bom premlevala, ko bodo že spomini. Ne vem še, ali sladki ali ne, niti ali bodo težki ali čisto lahki. In ko namesto klepeta raje razmišljaš o rečeh, ki nikogar ne dosežejo in imajo čisto svoj naboj.« (Špiklja o točkah v pristanu)
Vir.


»Švedski bo samo zato, da se bolj imenitno sliši, pa zaradi balonov, te imajo Švedi kar radi na pikniku...pa, ja no, pa zaradi zvezde piknika - klad kake. Takšnega piknika res še nismo imeli, da bi nekdo prinesel na pol narejeno torto, potem pa kar tam sredi parka, na travi, stepal smetano.« (Sashita o prvem poletnem pikniku)

»Novodobne ameriške srhljivke po hollywoodskem tekočem traku skoraj brez izjeme sledijo enakemu receptu: finančno varno produkcijsko ozadje (PG-13), enolično premočrten dramaturški lok z obveznim nastavkom za sequel, instantno zadoščenje s predčasnim izlivom hitrim vrhuncem, infantilna fascinacija s krvavo plastično CGI eksplicitnostjo, ceneni trenutki -BU!- in puhloglavo sterilni liki s prazno interakcijo, butasti dialogi, derivativna in prežvečena zgodba (ali rimejk), takojšnja mirna prebava in hipna pozaba. Saj veste: bledične ženske prikazni z lovkastimi črnimi lasmi, trzajoče premikajoče se in po stropu plazeče groteskne kreature iz pekla, visceralna sočnost, ceneni trenutki -BU!- (veliko njih), bla bla, zeh, hrrr. Najstniška publika in odrasli gledalci z zmanjšano umsko percepcijo krohotajoč požirajo gibljive slike ter med basanjem s kokicami in nalivanjem s kokakolo nepopisno uživajo v zabaviščnem parku za najmlajše, po ogledu pa si po možnosti privoščijo še masten šitburger — in njihova skromna dojemljivost je do naslednje plitve filmske bedarije spet potešena. Aaah. Rig.« (Filmoljub o ameriških srhljivkah v kritiki filma Oculus)


Dnevnik volivca 037
Vir.



»Preventivne in skupnostne oblike dejavnosti in bivanja v domačem okolju, - spet ne izvemo ničesar, gre za nedokončane stavke, napisane v ihti in hitro. Zdaj pa se za trenutek zamislimo: preventivne dejavnosti bivanja v domačem okolju. Kaj je to? V resnici gre za spretnost, ki jo dobro poznajo izurjeni pisci predlogov za različne denarne razpise – uporabiti moraš pravilne fraze, ki so v zeitgeist momentu popularne. Preventiva in skupnostno že nekaj čas kotirata visoko, trajnostno pa seveda tudi. Mogoče so slednjo frazo pri SMC uporabili na kakšnem drugem delu programa, ki ga pač nisem bral.« (Matic Munc o praznih frazah v programu Stranke Mira Cerarja)
 

»O filmih, o katerih je težko povedati kaj novega ali zanimivega (ne glede na to, ali so všečni in dobri, ali pa prav nasprotno), običajno sploh ne pišem. Kaj pa naj bi posebej informativnega in fascinantnega napletel? Še ena popkornovska chick-flick komedija? S plitvimi liki, izrabljeno zgodbo, na stereotipu o pomembnosti videza, sramotni zadregi protagonista in predsodkih družbe o socialni determiniranosti osnovano duhovitostjo? Duhamorno plehek seksistični humor in farsa z ghetto nigga dovtipi? Brez kakršnegakoli dejavnika zapomnljivosti? Vizualno mašilo za dolgočasen torkov večer? (Ali pa vsaj kakšna rumena trivialnost: nepomembni scenarist Dan Rosen je vložil tožbo zaradi plagiata, ker naj bi brez dovoljenja uporabili njegovo idejo za film z naslovom Darci's Walk of Shame.)« (Filmoljub o filmih, o katerih se ne splača pisati)


»Sploh se ni več zgražal, prijemal za glavo ali pa besno klel predse in si do krvavega zgrizel ustnic, kadar je naletel na novodobne prijeme, s katerimi so si ljudje dajali zagon, da so preživeli še en dan svojega bolj ali manj bednega in nesmiselnega življenja, s katerim ne bodo pustili nobenega pečata ali česarkoli po čemer bi jih lahko pomnili.
Nekoč bodo le še ena osmrtnica v časopisu, še en načičkan nagrobnik, še en človeček manj in njihova neeksistenca se ne bo dotaknila nikogar za dlje kakor za teden.
Po tem bo vse po starem. Kot bi jih nikoli ne bilo.
Vseeno pa se bodrijo z bedastimi banalnostmi, ozaljšanimi s fotografijo objetega para ob obali nad katerim letita dva galeba proti žolto rdečemu sončnemu vzhodu, spodaj pa piše:’Živi vsak dan kot da je tvoj zadnji.’«
(Kratka zgodba Poslednji dan (Ludvik) XI. z bloga Kostin mozeg)
Vir.

»Pri verouku kažem otrokom zvezek, v katerega bodo lepili neke nalepke, na naslovnici je narisan - papež (no, ni ravno umetnina ... žal). No, vsaj meni se tako zdi! Pa povprašam prvošolčke, kdo je na naslovnici. Seveda se mi zdi čisto mogoče, da nihče ne bo vedel, saj so vendar stari šele 6 let, poskusim pa le. In eden pogumno izjavi: "Župan Janković!"« (Ana Kos z bloga Sol zemlje)


»Težko bi trdil, da je Mercatorjeva zgodba šolski primer nesposobnosti gospodarske in politične elite, prej bi rekel, da gre za šolski primer neuspele lopovščine po eni in umetnega ustvarjanja delovnih mest po drugi strani. Mercatorjeva kratkotrajna zgodba o uspehu je bila rezultat politike, tiste, ki je nastavila tudi Zorana Jankovića. Tega mediji kljub zabavnemu posnetku niso obešali na veliki zvon.« (Nergač o Mercatorju, politiki in zabavnem posnetku)

»Pogosto se mi je, kjub dokaj dobremu znanju štirih jezikov, zgodilo, da sem dobila direkten "nasvet". "Nauči se končno italijansko kot se spodobi." Mislim, da ni potrebno dodati, da so tovrstni komentarji skoraj zmeraj prišli s strani ljudi, ki govorijo LE italijansko.« (Livia z bloga Welcome to the jungle o Italijanih in njihovem mnenju o tujcih)

my eye 019
Vir.

»Če Neil Armstrong misli, da je pogled z Lune nekaj nadzemeljskega, nekaj čarobnega in neponovljivega, najbrž ni prisostvoval rojstvu lastnega prvorojenca. Prizor, ki se mirno lahko kosa s tistim iz vesolja.« (Kostin mozeg čestita pamžovju za rojstni dan)
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...